Arhivi avtorja: Urednik

Gostilne obala in naši žuri

Ko sem postal študent na obali sem šele začel živeti bolj sproščeno, vedno sem vse počel po pravilih, nikoli nisem šel ven z prijatelji, sedaj pa se je to spremenilo, gostilne obala so vabile nas študente, ki smo bili polni energije, smeha in želje po druženju.

Počasi sem spoznaval svet zabave in nočnega življenja, gostilne obala so polne nas študentov, mi pa smo se imeli prekrasno. To so bila moja najlepša lepa, vsak dan sem se zbudil srečen, vedel sem, da moram hoditi na faks, predavanja, delati izpite, to sploh ni bilo vprašanje, tako sem bil priden študent, gostilne obala pa so tudi poskrbele, da sem se znal sprostiti. Nikoli si nisem predstavljal, da ko bom šel študirat, da se bom imel tako lepo. Spoznal sem 3 dobre prijatelje in tako smo se vedno družili skupaj, skupaj smo hodili na predavanja in tudi na žur. Poznali smo vse gostiln obala in imeli tiste izbrane, v katere smo šli skorja vsak dan na pijačo.

Zvečer pa so prišle spet druge gostilne obala na vrsto, tako smo imeli par gostiln v katere smo zahajali in se imeli lepo. Moje življenje je v tem obdobju res bilo lepo, če sem še tako z težavo šel od doma, pa sem kar hitro spoznal, da sem naredil prav in da je prav, da se sam znajdem v tem svetu, kajti preveč sem bil odvisen od staršev in nikakor nisem hodil. Tako sedaj poznam skoraj vse gostilne obala, ker smo z prijatelji večkrat obiskali vse. Bili smo res dobri prijatelj, pomagali smo si med seboj, znali pa smo se tudi pošteno zabavat. Ti naši žuri so po navadi trajali do jutranjih ur, drugi dan pa smo že sedeli v predavalnici na faksu, zvečer pa so spet pele gostilne obala, čisto nič nismo zamudili, energije in volje smo imeli za vse. 

Male sramne ustnice kot neprijetni privesek nožnice

Žensko spolovilo je sestavljeno in več slojev in male sramne ustnice so kožica, ki obkroža vhod v nožnico. Kadar govorimo o povečanih malih sramnih ustnicah, je to dejansko videti kot nek privesek, ki se drži našega spolovila, tako je omejeno vsakodnevno gibanje, nošenje ozkih in oprijetih oblačil, med nošenjem spodnjega perila in kopalk pa se velikokrat zgodi, da ta kožica pogleda tudi izza roba perila. 

Kako rešiti tegobo, kjer so male sramne ustnice povečane in moteče iz več stališč?

Operativni poseg o katerem se ne govori veliko, saj o intimnih predelih govorimo nekoliko zadržano, ker se nas še vedno oklepa misel, da so intimni predeli stvar vsakega posameznika in je nekaj kar je potrebno skrivati, zgolj iz sramu, se imenuje labioplastika. To je poseg, kjer gre pa za operativno korekcijo sramnih ustnic, tako male sramne ustnice zmanjšajo, ko so le te prevelike in prekrivajo velike sramne ustnice in onemogočajo normalni vstop v nožico. So velika ovira pri gibanju, največja težava pa je, da na nas povečane male sramne ustnice vplivajo psihološko, nam zmanjšujejo samozavest in se tako dosti težje predamo partnerju pri spolnem odnosu.

Kot poseg je labioplastika, kot že omenjeno operativni poseg, ki traja eno uro, male sramne ustnice privzdignejo ali jih zmanjšajo do te mere, da ne prihaja več do omenjenih omejitev. In kot vsak operativni poseg, je tudi labioplastika eden od tistih, po katerem je potrebno okrevanje, počitek in posebna nega. Tako okrevanje traja 10 do 14 dni, odvisno od posameznice, so pa obenem tudi stranski učinki okrevanja, ki  se ravno tako razlikujejo glede na intenziteto posega. 

Ob okrevanju in celjenju so prisotne manjše bolečine, saj gre za nežnejši del telesa, ki je bolj občutljive narave, bolečine s časoma izzvenijo, možno je tudi rahlo pikanje in v prvih dveh dneh težje uriniranje, saj urin zaradi svoje vsebnosti soli lahko draži operirani predel. 

Poklic varuške je hkrati zelo zahteven in odgovoren, po drugi strani pa zelo lep poklic

Vedno me je veselil poklic varuške, ampak ker nisem ravno imela podpore staršev, nisem šla na vzgojiteljsko šolo, ampak na ekonomsko. Čez celo srednjo šolo sem se tako grozno počutila, to nisem bila jaz, moj poklic je bil poklic varuške, kako zelo sem si ga želela. Na koncu srednje šole, sem že pošteno obupala, komaj sem jo naredila.

Ker nisem imela nobene želje iti študirat, saj so moje sanje bile čisto druge, mi je prijateljica svetovala, da pa naj pogledam, če bi lahko šla delat popoldansko privat šolo za vzgojiteljico. Ta ideja mi je ostala v glavi in nisem mogla prenehati razmišljati o tem. Na koncu je bilo tako, da sem se z starši le uspela dogovoriti in da sem na koncu postala po poklicu vzgojiteljica. Seveda sem dobila službo varuške, ker sem si to tudi želela in to se na razgovorih čuti. Tako nisem šla delat za vzgojiteljico v vrtec, ampak sem šla za varuško, ker mi je to bilo bolj všeč.

Danes imam podjetje in svoje varuške. To je poklic, ki zahteva veliko dela, spoštovanja, komunikacije, varuške morajo biti dobre, prijazne, odgovorne, srčne, to ni tako lahko, marsikatera bi rada bila varuška, a enostavno to ne more biti, ker nima vseh teh vrlin. Čuvanje otrok je še kako zahtevno delo in da prideš do dobre varuške potrebuješ izkušnje. Moje varuške so skoraj vse že same mame, tako da izkušnje dobiti tako, da si sam starš je nekaj najboljšega. 

Danes sem srečna, tudi sama varujem otroke, kot vse zaposlene pri meni, ne bi rabila biti več varuška, lahko bi samo kontrolirala in vodila podjetje, a poklic varuške ne dam od sebe stran, tako da tudi sama čuvam vsako leto kar nekaj otrok, ker enostavno v tem uživam in se imam lepo.

Ni hujšega kot vnetje mehurja

Sam si nisem predstavljal, da je vnetje mehurja lahko tako hudo. Sem že poslušal kakšno žensko, tudi moja žena je že imela vnetje mehurja pa ni nikoli tako jamrala in se tožila, da jo boli, je pa res da je vedno šla do zdravnika, po tem sklepam, da je bolečina morala biti kar huda. No, jaz si nisem tako predstavljal vnetje mehurja, niti najmanj, mislil sem, da malo peče, ko greš na vodo in to je to.

Tak ose je pri meni začelo, peklo me je, ko sem šel na vodo in vedel sem da se nekaj dogaja. Še ženo sem vprašam, kako to da me peče na vodi, pa je rekla, naj bom pazljiv, ker je lahko vnetje mehurja in naj nikar ne čakam predolgo, ker se samo ne bo pozdravilo, ampak bo samo še huje. Seveda je nisem poslušal, ignoriral sem to bolečino. Po parih dneh pa je bolečina bila vedno hujša, jaz sem mislil, da bom znorel. Nisem mogel verjeti, da lahko tako zelo boli. Še sem mislil, da se bom pozdravil sam, zato sem začel piti čas za mehur a ni in ni bilo boljše.

Ko je bolečina bila že tako huda, da nisem mogel več normalno funkcionirati, sem se naročil pri zdravniku. Seveda je izvid urina in krvi pokazal hudi vnetje mehurja in takoj sem dobil tablete, da se pozdravim. Ta bolečina je ostajala še vedno, to je tako bolelo, da sem doma samo ležal, dokler niso prijele tablete. Danes razumem svojo ženo, kako močna ženska je, ker je že imela vnetje mehurja in je pol manj jamrala kot jaz, pravzaprav je sploh nisem jemal resno. Zdaj, ko bo nekdo imel vnetje mehurja, vem kako boli in vsakega bom jemal resno, ker bolečina je res huda, pa še pravi čas moraš do zdravnika, ne pa jaz, ko sem čakal in čakal, da sem imel potem najhujše vnetje mehurja in hude bolečine. 

Vedno izberite največje sedežne garniture, ki jih lahko daste v vaš prostor

Zame so sedežne garniture center druženja, kjer se družite tako z družino, kot tudi z obiski. Dobro je potrebno premisliti, predenj greste v nakup, kajti kar hitro vam je lahko žal, ker niste upoštevali določne stvari, ki pa se je kasneje izkazala za zelo pomembno.

Kaj zame sedežne garniture morajo imeti:

  • Dober in kvalitetni material,
  • udobnost,
  • velikost,
  • naslonjalo za glavo,
  • raztegljivost.

Pri kvalitetnem materialu mislim predvsem, da se material sedežne garniture ne uničuje, torej ne trga in ne lupi. Pri udobnosti je pomembno, da se ti udobno in sproščeno namestiš in te po nekaj časa sedenja nič ne boli. Kar pa se tiče velikosti, sem seveda prepričana, da je najboljša tista, ki je kar se da za vaš prostor največja, nikar ne šparajte z velikostjo, le izmerite svoj maksimum v prostoru. Ja, naslonjalo za  glavo, pa je obvezno, če seveda sedežne garniture niso tako visoke, da segajo do vrha vaše glave. Pa še raztegljivost sedežne, da v primeru večjega prostora lahko sedežno raztegnete.

Mi smo prvič kupili majno sedežno, to je bila največja napaka, ki smo jo naredili. Vsak dan smo se prerekali in bili živčni, dokler nam ni prekipelo in smo si šli pogledat velike sedežne garniture in eno tudi kupili. Od takrat je mir v hiši in ni več kričanja za prostor. 

Če je več ljudi v hiši, so najboljše večje sedežne garniture, nikar ne kupujte dvoseda za v dnevno, potrebujete veliko sedežno, na kateri se boste lahko ulegli in še bo ostal prostor, da se lahko nekdo zraven vas usede. 

Lahko pa rečem, da mi barva in stil pri sedežni nima takega velike pomena, kot je velikost in udobnost. Kaj si bodo lepe sedežne garniture, če so premajhne in neudobne. Saj si ne gledamo, ampak jih uporabljamo za uživanje, gledanje televizije, obiske in sprostitev.

 …

Pomagal sem sinu položiti parket

Nekateri starši svojim otrokom, ko odrastejo ne pomagajo veliko, ali pa še celo pričakujejo, da otroci pomagajo njim, jaz pa sem drugačen, otroci še kako potrebujejo mojo pomoč in tokrat sem pomagal položiti parket in ne samo to, tudi finančno sem pomagal tako, da sem parket kupil jaz.

Smilijo se mi mladi, kajti dobro se zavedam, kako sem jaz bil nesrečen in kako sem moral garati, da sem si ustvaril dom, ko mi nihče takrat ni pomagal, za marsikatero stvar sem bil prikrajšan in sedaj je čas, da lahko svojemu sinu dam ravno to, kar sam nisem mogel imeti, da lahko gre z družino na dopust, ker mu jaz plačam parket in še kaj drugega, torej mu finančno pomagam, ker sam ne potrebujem.

Vem, da mi je sin še kako hvaležen zato, pa če tudi mi tega ne bi nikoli rekel, tako se mi vedno zahvali, vedno mi da vedeti, da me ima neizmerno rad in da je hvaležen za vso pomoč. Tokrat smo šli v akcijo polaganja parketa, jaz pravzaprav uživam, ko lahko delam pri sinu, to me veseli, prav polepša mi dneve, tako smo srečni vsi, sin ker mu pomagam in jaz ker vem, koliko mu to pomeni.

Pri vseh letih, ki jih imam za seboj, sem kar nekaj denarja prihranil, ko sem si enkrat zgradil življenje ga nisem več toliko potreboval, tako danes parket, drugič pa kaj drugega. Kmalu bo sin urejal notranje prostore in sigurno bom financiral en prostor ali bo to kopalnica, dnevna ali kuhinja pa še ne vem. 

Tokrat polagamo parket in se imamo lepo. Z skupnimi močmi je vse lažje in preprosteje. Moj sin pravi, da pa mu je najlepše, ker ko se odločim tako kot sedaj, da bom dal denar za parket, ne kompliciram pri izbiri, ampak mu pustim odprte roke. Danes parket, jutri pa kaj drugega.

 …

Kemoterapija te spremeni za celo življenje

Sama nimam te izkušnje, moj brat pa je žal to doživel. Bila sem še majhna, vendar sem znala razumeti kaj kemoterapija je in vedela sem, da je težko biti v bolnici. Takrat, ko je moj brat izvedel za raka in da ga čaka kemoterapija, se je v našem domu vse spremilo.  Kar nekaj časa ni bilo smeha, sproščenosti, veselja, dnevi so tekli, mi pa smo bolj tiho hodili eden mimo drugega. Vedela sem, da je brat hudo bolan, niso mogli skriti, ker je bolezen pretežka, da bi jo lahko skrival.

Kmalu je nastopila kemoterapija in vsi smo bili prestrašeni. Ker je moj brat bil takrat v bolnici, sem si želela, da bi bil doma, kar nekaj časa ga nisem videla, za moje starše pa se je ta čas ustavil, enostavno so živeli v upanju, da bo kemoterapija naredila kar je potrebno in da bo brat ozdravel.

Če me danes vprašate, kako se je počutil moj brat, verjetno obupno, vendar nikoli ni dal občutka, da bi se lahko kaj hudega zgodilo, bil je pozitivni, gledal je naprej in večkrat ga je bilo slišati, kaj vse še bo naredil in kaj vse ga še čaka. Nisem še srečala človeka, da bi toliko govoril o svoji prihodnosti, takrat mi je bilo čudno in tudi malo tečno, danes pa še kako razumem, zakaj je tako govoril. Čakala ga je kemoterapija in sam sebi je dajal upanje, da ne sme biti nič narobe, ker on ima še toliko stvari za ponarediti, da mora biti zdrav.

Moj brat je dal skozi veliko, kemoterapija je naredila svoje, od takrat naprej je drugačen, je poln veselja in energije do življenja, v očeh pa mu vidiš tisti strah, negotovost, ki se je boji, da bi se rak vrnil in da bi spet kemoterapija zaokrožila njegovo življenje, tega pa si ne želi nikoli več.…

Lamelne zavese so zavladale v domovih

Ko pomislimo na čas nazaj, vemo, da so naši stari starši in tudi naši starši imeli na oknih navadne zavese iz blaga, potem pa so počasi prihajale v modo lamelne zavese, sprva so jih imeli le redki, danes pa jih ima že kar veliko družin v svojih domovih.

Če ste bili navajeni navadnih zaves iz blaga, se boste morali na lamelne zavese kar malček privaditi, kajti dajejo popolnoma drugačno podobo in drugačen izgled, kot navadne zavese. Tudi premikanje teh zaves je čisto nekaj drugega. Sama sem izbirala lamelne zavese kar dolgo, kajti ponudba je res ogromna, ker je vzorcev še pa še, vendar bolj kot vzorci je pomemben material. 

Če ne bi tako komplicirala pri izbiri, bi mi danes bilo še kako žal. Kajti sama sem se osredotočila na vzorce, na kar sem ugotovila, da je lahko ogromna razlika med materiali. Ko sem jaz videla razliko med dobrim in slabim materialom, sem vedela, da lamelne zavese moram kupiti res kvalitetne. 

Če boste kupovali lamelne zavese ne šparajte na kvaliteti, kajti kasneje vam bo žal. Dobro narejene lamelne zavese, so trdne, lepe, neprosojne, ravne, se ne zvijajo, material je gladek in premikajo se lepo tekoče. Jaz sama sem najprej videla razliko v debelini, kajti ko sem gledala ene manj kvalitetne lamelne zavese, sem videla, da je videti prav skozi, kar me je pošteno zmotilo. Zakaj bi si kupila lamelne zavese, če se bo vse videlo skozi vrata in okna. Tako sem izbrala najboljšo kvaliteto in še danes vam lahko rečem, da sem tako zadovoljna z njimi. Popolnoma nič se niso spremenile, po barvi, se ne zvijajo in so resnično čisto neprosojne.

Le pazite pri izbiri, kajti vaš dom lahko dobro kvalitetne lamelne zavese resnično naredijo lepšega in z izbiro pravilnega vzorca ne boste potrebovali dodatnega okraševanja, ker bodo vzorci zaves naredili dovolj lep prostor.

 …

Pisarniški stoli direktorje v ali pa zaposlenih

Po moje ni potrebno poudariti, da gre za precejšnjo razliko, kakšni so pisarniški stoli direktorjev in kakšni so stoli zaposlenih ljudi. Nekaj normalnega je to in ne bom sedaj kritizirala, da je to zelo narobe, kajti vseeno mora biti pisarna direktorja primerno urejena in seveda je pomembno kakšno opremo ima njegova pisarna. Nekako bi si metali pesek v oči, če bi vztrajali, da pa delavci morajo imeti enako dobre stole ali pa da bi pisarniški stoli za zaposlene morali biti boljši od direktorjevega.

Enkrat smo v eni debati razglabljali ravno to, pa je eden od mojih prijateljev rekel edino zanimivo stvar, da zakaj bi morali pisarniški stoli direktorjev biti toliko boljši od delavskih, ko pa direktor mogoče v enem dnevu na njemu sedi le kratek čas, s tem, da pa delavec na stolu sedi vsak dan 8 ur.

To je edina teza, ki bi pri meni prevladala, da pa bi rekla, da pa bi res bilo dobro, da so pisarniški stoli enaki direktorjevemu, ali pa da direktor nima tako kvalitetnega stola, ker ga ne potrebuje.

Je pa ena velika stvar, predstavljajte si, da pridete na en sestanek za delo v podjetju v direktorjevo pisarno in direktor sedi na starem, razmajanem stolu, mislim, da bi imel kar manjše spoštovanje iz vaše strani, lahko rečemo, da pisarniški stoli tudi psihološko delujejo na ljudi. Ne bi to šlo, ane. Direktor predstavlja zgled podjetja in njegova pisarna ravno tako, tako zraven pride še oprema pisarne in pisarniški stoli, vse mora biti na nivoju strokovnosti in kodeksa. 

Pa smo spet tam, da žal je normalno, da so pisarniški stoli med zaposlenimi in direktorji različni, pa s tem ne ponižujemo delavcev, le tako mora biti. Vsekakor pa je potrebno poskrbeti za delavce, da so njihovi pisarniški stoli primerni, da lahko kakovostno opravljajo svoje delo in domov gredo brez bolečin v križu.

Izpit za čoln je bilo vredno narediti, ker smo doma že imeli čoln

Moj oče me je od nekdaj jemal z seboj, ko je šel z čolnom na morje, pravzaprav sem komaj čakala vikende, da greva na morje, to mi je pomenilo veliko, ker je moj oče imel izpit za čoln, sva lahko varno plula po morju, kolikor se nama je dalo. Nikoli nisem bila slabe volje, ali tečnarila, da naj greva prej domov, resnično mi je bilo lepo. 

Oče mi je večkrat dovolil, da sem prijela za volan čolna in sama krmilila čoln, seveda je bil prisoten, ampak to so bili nepozabni trenutki. Čeprav nikoli nisem preveč razmišljala, da ko bom velika, da bi lahko naredila izpit za čoln, sem ga kaj kmalu resnično naredila. 

Saj veste, ko pride puberteta in najstnika malo meče, no tudi mene je takrat pošteno metalo, starši so me imeli kar dosti, vendar se niso dali, stali so mi skozi ob strani, oče je vztrajal, da sem šla za vikende še vseeno z njim na čoln, čeprav je moral zaradi moje trme hoditi precej kasneje, ker sem pač zjutraj dolgo spala. Tako sem prebrodila puberteto in potem, kar hitro izrazila željo, da pa bi izpit za čoln imela. Moj oče je seveda bil vesel, ker je vedel, da bo njegov čoln tako v uporabi.

Seveda je za vse skrbel on, jaz ko sem naredila izpit za čoln, sem se samo vozila in uživala. Kasneje pa sem spoznala svojega bodočega moža, takrat so se stvari spremenile, moj oče in fant sta postala dobra prijatelja, tudi on je izpit za čoln in tako sta ga skupaj rihtala in urejala. Vsi stroški so tako šli na pol in vsi smo bili srečni, ker je oče začel to pot. Danes imamo vsi trije izpit za čoln, včasih se borimo med seboj, kdo bo vozil, ko gremo na morje, lepo nam je.