Ko sem v srednjih letih prvič zaslišala tinitus v mojem ušesu, se nisem preveč sekirala. Mislela sem, da gre le za kratek trenutek, ko v ušesu zapiska, potem pa mine. Nekajkrat se mi je to ponovilo in vzela sem, da je v mojih letih to čisto normalno. Ko sem se pogovarjala s prijateljicami, ali imajo tudi one kdaj piskanje v ušesih, so me opozorile, da bi lahko šlo za tinitus in da naj obiščem zdravnika, da me napoti na pregled ter mi pove, kako in kaj. Saj veste, kako je, ko moraš k zdravniku, pa si misliš, zakaj bi hodila zaradi take male stvari. Dnevi so tekli in sama nisem naredila prav nič. Nisem šla k zdravniku, ker se mi je zdelo čisto nepotrebno. Enostavno sem živela s tem.
Ko ti piskanje v ušesih – tinitus – moti tvoj vsakdan
Tako se je meni piskanje v ušesih vleklo dalje in nisem več vedela, kako naprej. Moram priznati, da me je začelo motiti pri vsakodnevnih opravilih. Razmišljala sem, da bi bilo vseeno dobro obiskati zdravnika, da mi pove, ali je morda kaj narobe. Skrbelo me je tudi, ali lahko to vpliva na moj sluh. Prestrašila sem se, da bi se mi ob čakanju zdravje lahko poslabšalo, s pregledom pa bi to lahko preprečila. Ko sem na to pogledala tako, mi je postalo jasno, da moram na pregled. Naročila sem se in dobila napotnico za ORL (otorinolaringologijo), kar me je pomirilo. Lahko rečem, da me piskanje v ušesih – tinitus – potem sploh ni več tako motilo, saj sem vedela, da bom izvedela, kaj se dogaja. Navsezadnje to morda sploh ni tinitus. Pomirjena bom, ko bom vedela, kako in kaj.