Jahanje konj že od malega
Ko je moja hčerka začela hoditi v prvi razred, sva šli na predstavo v konjušnico. Tam sem videla čisto drugo hčerko, kajti bila je navdušena nad konji. Jahanje konj in sami konji so jo prevzeli. Že takoj sem vedela, da se to ne bo tako hitro končalo in tako je tudi bilo. Vsak dan me je prosila, če lahko greva v konjušnico, da bi videla konje in mogoče jahala. Tako sva začeli hoditi v konjušnico trikrat na teden. Vpisala sem jo v tečaj jahanja in tako se je vse skupaj nadaljevalo, da danes mineva že 10 let odkar ona jaha. Ko jo opazujem vidim, da jo jahanje konj osrečuje.
Pred kratkim pa sem bila tudi postavljena pred veliko odločitvijo. Kajti v konjušnici se je prodajal en konj, ki je bil njej zelo blizu. Takrat so govorili, da če ga ne bo kupil nihče iz tega kraja, bo konj šel drugam. Že samo misel moje hčerke, da tega konja ne bo videla več, je postala žalostna. Tako sem cel teden premišljevala kaj naj naredim. Lastnik konjušnice me je vzpodbujal, da naj konja kupim jaz. To je bil precej naporni teden. Gledala sem hčerko, kako ga ima rada in upala, da bo konja kupil nekdo iz našega kraja. Ker se to ni zgodilo, sem morala odreagirati. Tisti dan je bilo na vrsti jahanje konj in moja hčerka je ravno jahala tega konja. Ko sem jaz opazovala, kako je povezana s tem konjem, sem šla do lastnika in potrdila, da ga bom kupila jaz.
Ko je hčerka nehala jahati, sem šla do nje in ji povedala novico. Jokala je od vesela, kajti zavedala se je, da je ta konj sedaj samo od nje. Jaz pa sem vedela, da jo jahanje konj osrečuje in da bom naredila samo dobro, če bom kupila ravno tega konja. …