Pred nekaj leti sem med čiščenjem podstrešja našla škatlo, ki sem jo skoraj že pozabila. Bila je napolnjena s spomini – stare knjige, risbice in med njimi moje otroške igrače. Med prsti sem obračala majhnega plišastega medvedka, ki je bil že obrabljen, a še vedno dišal po otroštvu. V tistem trenutku sem se spomnila, koliko topline in domišljije je nekoč pomenil.
Ko sem postala mama, sem šele zares razumela, kako pomembne so igrače za otroka. Niso le predmeti, ampak del njihovega sveta. Način, kako spoznavajo življenje, izražajo čustva in gradijo spomine. Ko sem opazovala svojega sina, kako se ure in ure igra s preprosto leseno železnico, sem videla tisto iskrico, ki sem jo nekoč imela tudi sama.
Danes so igrače povsod. Svetleče, pametne, z zvoki in lučkami. A prav tiste najpreprostejše, ki spodbujajo domišljijo, imajo največjo vrednost. Zato pri nas doma dajemo prednost lesenim, naravnim in trajnim igračam. Tistim, ki se lahko podedujejo, popravijo in še naprej nosijo zgodbe.
Včasih skupaj preživiva popoldne, ko iz škatle potegneva moje stare igrače. Sin me vpraša, kako sem se igrala kot otrok, in medtem ko mu pripovedujem, se spet spremenim v tisto malo deklico z velikimi sanjami. Ugotovila sem, da igrače niso pomembne samo za otroke – tudi odrasle spomnijo, da je v življenju lepo, če si kdaj dovolimo igrivost.
V svetu, kjer vsi hitimo, so ti trenutki čistega veselja pravi oddih. Nič ne osreči bolj kot pogled na otroka, ki si sam izmisli igro, brez navodil in zaslona. Takrat vem, da sva izbrala pravo pot – manj hrupa, več domišljije.
Ko zvečer pospraviva po tleh razmetane igrače, se mi vedno zazdi, da so ti predmeti veliko več kot le plastika ali les. So drobni koščki otroštva, ki povezujejo generacije. In vsakič, ko jih vidim, se spomnim, da igra nikoli zares ne izgine, le spremeni obliko.